Malezija, najina petdeseta država je bila prav posebna, od prvega dneva polna izzivov, hkrati pa polna doživetij. Izzivi so se vrstili od prvega dneva, od domnevnega požara v hotelu, do težav na cestninski postaji, zapleti pri iskanju prevoza čez reko, a vse skupaj je vseeno teklo gladko in težave so se reševale sproti, brez pretiranega vznemirjanja. V novo leto sva vstopila 7 ur pred domovino, sredi deževnega pragozda, v kratkih rokavih, doživela nepozabno srečanje z orangutani v naravnem okolju, preživela nekaj adrenalinskih voženj z čolnom, šla na nočni sprehod po džungli, raziskovala nacionalni park Bako, ki je poln krasnih živali in se sprehajala po visečih poteh 40m visoko v krošnjah džungle, obiskala čajne plantaže,…

LETALSKE KARTE
Izhodišče za tokratno pot je bil Zagreb, iz katerega sva (z res dolgim postankom), preko Turčije, Istanbula, letela do Kuala Lumpurja. Avtomobila tokrat nisva puščala na letališču, saj so naju peljali in prišli iskat. Celotna pot je štela 6 letov, 4 do Malezije in nazaj, ter 2 notranja (KL- Borneo in Borneo- Penang). Letela sva z tremi letalskimi družbami, Turkish A., Asia Air in Firefly, z vsemi sva bila zadovoljna je pa potrebno poudariti, da je zelo pomembno, da se na letališče pride pravočasno. Letališče v Kuala Lumpurju je veliko in vse skupaj vzame precej časa, ogromno je ljudi, kontrol, vožnja z avtobusom med gate-i, vse skupaj se lahko precej zavleče in če se letalo lovi zadnje minute, kot se je to zgodilo nama, na letu KL- Istanbul, je vse skupaj precej stresno.
VIZA/DENARNA VALUTA
Slovenski državljani ta vstop v Malezijo ne potrebujemo vstopnega vizuma, le potni list, ki mora biti veljaven še 6 mesecev. Potovala sva iz celinske Malezije na otok Borneo, torej države nisva zapuščala, a sva ob prihodu na letališče v Kuchingu vseeno morala ponovno čez kontrolo.
Denarna valuta v Maleziji je Malezijski ringgit (MYR), katerega vrednost v času najinega potovanja je bila 0,19€ za 1 MYR. Večino časa sva na poti kot plačilno sredstvo uporabljala bančne kartice, je pa vsekakor dobro imeti pri sebi gotovino, saj se določene oglede/znamenitosti lahko plača izključno z gotovino.
PREVOZ
Tokratni nabor prevoznih sredstev je bil kar pester, 6x sva sedla na letalo, ogromno sva uporabljala aplikacijo Grab, ne le enkrat pa je bilo potrebno tudi na čoln. Pot od Penanga do KL sva opravila z najetim avtomobilom, kar je bila prav posebna izkušnja, saj je promet precej kaotičen, velik izzv je tudi dobiti parkirišče. Cena bencina je bila v času najinega potovanja 0,40 eur/l. Avtomobil sva najela pri agenciji Europcar, prevzela sva ga na letališču v Penangu in oddala na letališču v Kuala Lumpurju.
Najem avtomobila je bil super odločitev, saj sva si tako prihranila kar nekaj časa, je bilo pa vse skupaj malo zapleteno. Na letališču v Penangu agencija Europcar nima svoje poslovalnice, česar nisva vedela in sva kar nekaj časa porabila, da sva našla gospo, ki na parkirišču oddaja avtomobile, vse skupaj pa je bilo tudi bolj tako, na hitro. Pred najemom avtomobila sva se (pomanjkljivo) pozanimala kako je z plačilom cestnine (pisalo je, da je možno plačilo z kartico), zato sva se na cestninski postaji kar hitro znašla v zagati, saj plačilo ni bilo možno z bančno kartico, ampak le z njihovo kartico Touch ‘n Go Card. Vse skupaj je bilo zelo stresno, predvsem pa nevarno. Na koncu sva kartico le dobila in nanjo naložila dobroimetje. Da je plačilo možno tako z bančno kartico in Touch ‘n Go karticao, sva videla le na cestninskih postajah v okolici Kuala Lumpurja. Težave sva imela tudi pri vračilu avtomobila, saj klub temu, da imajo uradni delovni čas, ob uri ni bilo nikogar za prevzem avtomobila in tako sva avto poslikala/posnela in ključe ter dokumente vrgla v poslovalnico, v upanju, da ne bo kakšnih težav.
HRANA
Hrana nama presenetljivo, ni bila kaj preveč všeč, a največ je štelo, da z njo nisva imela nikarkšnih težav. Zajtrki nama res niso bili pisani na kožo, saj je bilo ogromno riža, omak, mesa in juh, kar nama zjutraj res ni teknilo. Obroki so bili mešanica malezijske, indijske, tajske in še kakšne kuhinje, za naju je še vedno najokusnejša tajska hrana. Tempo je bil precejšen, tako, da se z hrano nisva kaj dosti ukvarjala. Ker je država večinoma muslimanska, je tudi do alkohola malo težje priti. V Cameron Highlandsu sva večerjala v krasni indijski restavraciji Singh Chapati, ki je bila polna do zadnjega kotička, najokusnejši obrok pa je definitivno bil morski Tom Yum, ter za sladico mango sticky rice katerega sva snedla George town-u.
NASTANITVE
Nastanitve so bile najrazličnejše, od krasnih, v katere bi se z veseljem vrnila, do takšnih, da sva bila primorana zamenjati hotel. Najbolj sva bila navdušena nad nastanitvijo Mutiara Taman Negara v nacionalnem parku Pahang, ki se nahaja tik ob vhodu v nacionalni park Taman Negara, do nje pa je možno priti le z čolnom preko reke Tembeling, izstopala je tudi nastanitev v Cameron Higlandsu – Campod Resort, povsem nove hiške, ugodna cena in malo odmaknjena lokacija sredi čajnih plantaž. Cene nastanitev so bile različne, glede na to, kako pozno sva vse skupaj rezervirala in da je šlo za božično-novoletni termin sva bila z izborom zelo zadovoljna.