Najina pot do svete gore Aboridžinov, Uruluja se je pričela v Adelaide, kjer sva pri Apexu prevzela avto, Mitsubishi Outlander in se odpravila na pot proti Port Augusti. Čeprav sva imela prvi dan planirane vožnje le 3 ure, se je kmalu začela kazati utrujenost in posledice slabega spanca na letališču, zato sva se na poti do Port Auguste večkrat ustavila. Hitro sva ugotovila, da se Avstralci držijo prometnih predpisov in tri ure so hitro šle v pet, po prihodu v Port Augusto pa sva bila sposobna le še poti do trgovine, saj sva morala nakupiti nekaj stvari za naslednjih nekaj dni. V motelu nama pripravijo zabojček z zajtrkom za naslednje jutro, saj greva na pot zelo zgodaj.
Jutro v Port Augusti sva začela res zgodaj zjutraj in po točenju goriva v najinega jeklenega konjička se podava na pot proti Coober Padyu, čaka naju 540 km in okoli 6 ur vožnje. Po slabi uri vožnje nama pred avtomobil skoči kenguru. Prvi in edini v vseh cca 7.000 km vožnje po Avstraliji, a čisto dovolj, da sva celotno pot skrbno prečesavala vsak grm ob cesti, kar se je izkazalo za precej naporno početje, saj je tega grmovja res ogromno. Ob cesti leži tudi ogromno število zbitih živali, od kengurujev, ovac, krav in psov, nič kaj prijetno na pogled. Hitro sva spoznala tudi »road traine«, ogromne cestne vlake, ki drvijo po cestah ne meneč se za druge udeležence v prometu. V Glendamboo-ju sva pretegnila noge in ponovno dotočila gorivo, saj med vožnjo po avstralskih cestah tudi več kot dve uri ni nobene bencinske postojanke, zato sva gorivo dotočila ob vsaki priliki. Čakala naju je še zadnja etapa poti do Coober Padya, kjer se prijaviva v hotel.
Coober Pady je mesto sredi nič, dobesedno. Obiskala sva The Oldtimes Mine Museum, kjer sva si ogledala kako so v starih časih kopali oz. iskali opale. Opazno je bilo, da ni sezone, saj sva bila v muzeju in mestu praktično sama. V hotelu so nama povedali, da je nadpovprečno topla zima in da takšnih temperatur v juliju ne pomnijo že dolgo.
Prebudiva se v deževno jutro in se odpraviva na 730 km dolgo pot proti Yulari, do znamenitega Uruluja oz. Ayers Rock, gore Aboridžinov. Kmalu naju prehitita dva avtomobila in pridruživa se jima, tako da smo do Marle prispeli z lepo potovalno hitrostjo v dobrih 2 urah in pol, kilometri so šli mimo hitro, kot ogromni cestni vlaki, ki smo jih srečali res veliko. Čez nekaj časa sva prispela do meje med Severno in Južno Avstralijo (Northern Teritory in South Australia). Na počivališču v Erldundi ponovno natočiva gorivo in prvič srečava Aboridžine, ki z mrkimi obrazi spremljajo vsak naš gib. Na poti do Yulare se ustaviva za občudovanje Mt.Cornerja, ki ima poleg mizastega vrha še eno posebnost, obliko podkve. Aborigini jo imenujejo Artilla in verjamejo, da na njej živi ledeni mož, ki je odgovoren za hladno vremensko obdobje.
Dobrih 250 km kasneje prispeva v Yularo in se nastaniva v najdražji nastanitvi na celotnem potovanju pa tudi najslabši, kar pa naju ni nič kaj dosti motilo, saj sva bila na res čarobnem kraju. Odpeljala sva se do Uruluja, ki je od Yulare oddaljen nekaj kilometrov. Uživala sva v tem neponovljivem trenutku, najlepšem kar sva jih doživela na potovanjih. Pokrajina, gora in čudovite barve, ki so se spreminjale iz trenutka v trenutek. Kmalu se je izza Uruluja prikazala tudi Luna, na ta dan prav posebna, saj je bila v noči iz 27.7.2018 na 28.7.2018 polna luna in hkrati popolni in krvav oz. rdečkasti lunin mrk. Krvavi mrk se omenja takrat, ko imamo niz treh ali večih zaporednih popolnih luninih mrkov oz. ko mrk daje luni rdeč sijaj. To je bil najdaljši lunin mrk v tem stoletju, dve minuti daljši bo mrk šele leta 2123. Prvotno sva potovanje planirala tako, da bi prišla do Uruluja dan kasneje, a sva pot prilagodila in jo odpeljala v enem kosu, da sva bila na ta dan na tem posebnem kraju. Ponoči sva seveda šla na ogled tega čuda, zjutraj pa sva se še v temi ponovno odpeljala do Uruluja, kjer sva pričakala sončni vzhod. Sončni vzhod je bil krasen, a še daleč ne tako, kot zahod. Ker naju čas že priganja narediva par fotografij in že sva spet na poti do Cober Padya. Tudi tokrat sem izbrala hotel, ki je v hribu pod zemljo in po prijavi v hotelu sva si šla ogledat srbsko pravoslavno cerkev pod zemljo, kjer sva bila ponovno sama. Dan sva zaključila na hribčku, v katerega je vklesan najin hotel in pogledom na Coober Pady ob sončnem zahodu.
“The more you know, the less you need.” (aboriginski pregovor)
